Zgodovina cementa

Mineralna veziva, kamor spada tudi cement, imajo že skozi vso zgodovino, vse od srednjega veka, pomembno vlogo. V začetku se je za povezavo kamnov uporabljala glina, Egipčani so za gradnjo piramid uporabljali kalciniran gips, Grki in Rimljani pa so že uporabljali apno, ki so ga pripravili s pečenjem apnenca. Rimljani so apnu dodali tudi zdrobljeni vulkanski prah pucolan, ki ga je na jugu Italije v obilici. Taka mešanica se je kasneje poimenovala pucolanski cement po vasi Pozzuoli blizu vulkana Vezuv pri Neaplju. Kmalu so ugotovili, da taka mešanica strjuje tudi pod vodo, in so tako lahko gradili pristanišča.

Prvi začetki »modernega« cementa segajo v začetek 19. stoletja, natančneje v letu 1824, ko je Anglež Joseph Aspden patentiral »portlandski cement«. Ime je izbral po otoku Portland, ker je barva betona, narejenega iz tega cementa, spominjala na barvo skal na otoku. Patent je temeljil na uporabi natančnega razmerja med glino in apnencem, mletju tega materiala ter žganju v klinker. Kasneje se je klinker mlel v fin prah cement.

Prvi pravi moderen cement pa je zasnoval 20 let pozneje, 1845 je Isaac Johnson, ki je z žganjem pri višjih temperaturah proizvedel cement, kot ga poznamo še danes.

Kasnejše revolucionarne točke v zgodovini proizvodnje cementa so bile začetek uporabe rotacijskih peči za proizvodnjo klinkerja, uporaba dodatka gipsa za kontrolo vezanja cementa ter začetek uporabe krogelnih mlinov za mletje cementa in surovin za klinker.

Zdajšnje napredne tehnologije omogočajo, da je celoten proizvodni proces bolj in bolj efektiven, tako govorimo o t.i. najboljših razpoložljivih tehnologijah (BAT – Best Available Techologies). Uporaba raznih, predvsem energetsko bogatih odpadkov kot energentov za kurjenje rotacijske peči pa omogoča dragoceno varčevanje z naravnimi viri.  

nazaj